so that you know.. =)

Preden s5 zacnem bluzit, bi se rada zahvalila vsem skupaj in vsakemu posebej za podporo, ki sem jo bila delezna po objavi zadnjega bloga. Rada vas mam.Se enkrat morm poudarit, da vas ne bo skrbelo, da me tista pizdarija ni nc kej globlje zaznamovala, ne psihicno, se manj pa fizicno, tako da res ni panike. Samo ce zacnem razmisljat o tem in »obujati spomine« me se vedno strese. In me verjetno vedno bo. Jebat ga. Bedno mi je edin ker sem ostala brez mobitela in s tem brez vseh cifer in pa brez denarnice in s tem brez osebne, zdravstvene, bancne (ki jo baje ta teden po posti dobim novo), studentske… pa se ne sekiram kaj prevec, it could be much worse, ane. 

Tukaj v Berlinu drugace vse po starem (hvala bogu, heh). Zadnji teden smo dobro izkoristil za potepanje po in okoli Berlina. V petek recimo, smo nasemu Doriju zatezile da naj nas pelje v Dresden. Pa smo sli. Dresden je manjse do srednje veliko mesto 200 km stran iz Berlina, ultra lep in tko, znan je po svoji impozantni arhitekturi, ki jo je mal zdelala II. s.v., po drugi strani pa ji je dala dodaten car. Grad je naprimer se ves crn od bombardiranja, ampak sploh ne zgleda grdo al pa kej, ampak samo malo zamorjeno. Tam sred trga je na novo postavljena tud zbombardirana cerkev sv.B?,  ki se je v zgodovino vpisala kot prva cerkev, ki me je odkrito in res ful navdusla. Ni neki fulj okrancljana, ful je svetla, v kleti je pa ohranjeno svetisce, kjer so svoje cajte na skrivaj izvajal obrede, klal zivali in jih darovali, da bi se ocistil svojih grehov. Ful darky, ful scary, uglavnem, I like… =)

Po Dresdnu smo sli se do nacionalnega parka Sächsische Schweiz, kjer je tud supa-dupa lepo, kar poglejte fotko, ce ne verjamete

Uglavnem, prezivel smo totalno skuliran dan, pase tkole kdaj pa kdaj delat nic drugega kot gledat lepote tega sveta. Pa se Dori nas je cel cajt zabaval s pluvanjem skoz okno, cekiranjem dobrih misk, in s svojimi prijavami – »Jez grem kr kele za drevo scat pa nej me en kr ubije« – je samo ena izmed njih. Nej se enkrat omenim, da je Dori zupnik. Svasta, res. Po drugi strani je pa ful intiligenten in razgledan clovek. Kiii ne mara Cerkve in si lasti najnovejsi I-phone. Ful faca, res. V soboto smo se s cimrami odlocle da bo to dan za dark-tourism in sicer smo sle pogledat Sachenhausen. To je koncentracijsko taborisce na obrobju Berlina. Lahko si predstavljate kako je to zgledal, ful grozno pac vse skup, kaj pa druzga, res, prou cel cas ko gledas tiste barake, kjer so imel zaprte ljudi, pa strelski zid, krematorij, bolnisnico – kraj za poizkuse, mrtvasnico – kraj za seciranje se zivih zapornikov… fotke, ta prave obleke… ti srce razbija mal cudno naglas in po koncu ogleda smo ble vse pretresene in zamorjene.  Res sele k prides na plejs, kjer se je vse dogajal, si lahko vsaj prb. mal predstavljas, kako se je pocutil folk, ki je bil zaprt v koncentracijskemu taboriscu. Zvecer sva sle z Mileno (super oseba, skoda, ker se nismo nikol prej nic druzli, ceprov smo bli sosolci 3 leta) mal ukol, odkrile sva del Friderichshaina, kjer so ful lustni klubi in bari in tko. Ful lustn vecercic, morm rect. 

Nedelja…em am um..kaj je ze blo v nedeljo?? Aja nic, sla sem koncno na spancir po Tiergartnu, mal sem raziskala Alexanderplatz,  pol sem se pa pridruzla ostalim na Hachescher Marktu. To je eden izmed lepsih placov v mestu. Tam so taki lustni kafici, pa park pa tko. V ponedeljek sem celo mal delala, ker so ponedeljki moj dan za dezurstvo, v torek pa sem neverjetno hitro in lepo pospravila flat, ki ni vidu sesalca pomoje ze par let. Bila sem zelo zadovoljna in ponosna na svoje izjemne sposobnosti za ciscenje. Krasen obcutek res. Popoldne sva z Mitjo sla k zobarju. In ej, ne mors verjet kaksen zobar je to bil. Privat itak, ordinacijo ma v eni stari classy hisi z visokimi stropi, cel nadstropje je od njega. Stanovanje opremljeno v moderno – starinskem minimal stilu, nisem nek Dostojevski, zato ne morem lih opisat kako je tocno zgledal, ampak uglavnem ful hudo vse skupej, pred sobo, v kateri je isto minimalisticno opremljena ordinacija so stoli, tud v »sprejemni pisarni« je bol al manj samo miza in na njej en Mac, po celem stanovanju igra chill-out house muzika alla Cafe del Mar, za piko na i ma pa za medicinske sestre stiri prb.21 let stare brazilke in crnke, ki zgledajo, kot da bi usle iz naslovnice Playboya or smthn. Very cool. Very, very, very cool.Nisem mogla verjet, da se lahko na tako cudovitem plejsu dogajajo taki grozljivi zlocini, kot je npr.puljenje zob.Moja mala zobka uglavnem bosta prezivela teh nekaj mesecov, je reku dohtar, da mi jih lahko mal zbrusi ce hocem, pa sem rekla da je ze uredu. Ni treba. Ni panike. No problemos. Sej kul. Bo ze. =) 

Danes u sredo, heh, sem mogla bit pa ob 9h zjutraj na drugi strani mesta na Kriminalpolizei, zgradba IV, da smo nardili zapisnik pa to,od ropa. Valda Varja ne bi bla Varja, ce ne bi skor 20 minut zamudila. No, pol pa le pridem tja, v enem tretjem poizkusu najdem zgradbo IV in cakam. No in pol je prisel. Sigurno najlepsi, najbolj prijazen, najbolj simpaticen »Kriminalkommissar« ever. EVER!!! Z unimi iz ameriskih filmov vred. Ime mu je blo Roland, tak visok poba, star sigurno  ne vec kot 29 let, v lepih kavbojkah in srednje oprijeti majci, pobrit, s plavimi ucki, neznim glasom in najlepsim moznim nasmehom. Prikupno zmeden in skor mal sramezljiv. Ko me je prisel dol iskat sem najprej mislila, da je sigurno kak pomozni tajnik al pa kak vajenec al pa kej, ker res ni deloval kt kriminalisticni policaj. Sele ko me je pripelov v pisarno in se usedel za pisalno mizo, sem dojela, da je to clovek, ki dejansko lovi tatove in posiljevalce in verjetno celo morilce in nosi pistolo. Uno tapravo. Oh waw. Zaslisanje se je ful vleklo (shit a?;)), res je trajal da sem po delckih povedla zgodbo od celega vecera in naslednjega dne najprej angleskemu prevajalcu (edini slovenski je bil bolan) in da je potem on vse spet povedal Rolandu in Roland potem se zenski, ki je pisala zapisnik. Potem je vprasal, ce sem pripravljena pogledat fotke od prb. 500 crncev, ki vsaj mal ustrezajo opisu, ce bi mogoce koga prepoznala, sam sem odklonila. Pac, ne upam tvegat, da bi zbrala koga narobnega in mu povzrocila cel kup tezav. Kako nej pa prepoznam 2 crnca, ce jih mam 500 na izbiro? Men se zdijo crnci vsi priblizno glih. Ce bojo pa nasli kakega Kevina, ki ustreza opisu, me bojo pa useen poklical, da scekiram, ce je taprav.Uglavnem, na koncu mi je dal g. Kriminalkommissar svojo vizitko in rekel »You can call me anytime«. »Oh really?;))« – sem si mislila. Heh.

Berliner Weiß – rot und grün- mljask  Razgled iz strehe cerkve ob hostlu. Das ist die Kolonnenstraße right there   Originalno ohranjena meja med V&Z Berlinom. Cez zid si se preplezal, cez un pesek vmes pa ni skoraj nobeden prisel ziv.  

Toj to. V grobem in na kratko. 

Tchuzzzzz!